Falski grad

Znamenitosti Ruš, ki jih je vredno obiskati

Falski grad

Falski grad so v 12. stoletju postavili šentpavelski benediktinski opati, ko so sedež svojih dravskih posesti iz Lovrenca prenesli v Falski grad. Med leti 1405 in 1407 je bil ob vojaškem spopadu, ki sta ga proti gradu vodila bamberški upravnik Mute Wolf Spangsteiner in Oton Pergauer, uničen. Zametek današnjega gradu je nastal verjetno kmalu po 1407. Opati so ga  leta 1550 utrdili zaradi turških vpadov. Prvoten dvorec, kakršen je stal v 16. ali morda v 15. stoletju, je bil sorazmerno skromna stavba. Posest je prehajala v različne roke, toda resnično pomembno kulturno središče postane leta 1620, ko Dunajska univerza v njem opravlja filozofski, teološki in ekonomski študij. S tem postane Falski grad prva visokošolska ustanova v Sloveniji. Po jožefinskih reformah so šolo in benediktinski samostan razpustili, spet je prehajal v različne roke in nikoli več ni dočakal slave časov, ko je bila v njem univerza. Čas po drugi svetovni vojni je grad doživljal kot družbena lastnina, v katerem so bila stanovanja.

Pohorska zemlja med porečjem Radoljne in Bezene je bila v drugi polovici 12. stol. trdno v Šentpavelski posesti. Ob koncu 12. stol. je bilo že jasno, da si je Šentpavel pridobil vodilno mesto v Dravski dolini, zlasti v njenem osrednjem delu s središčem na Fali. Šentpavelski opati so središče svojih štajerskih obdravskih posesti prestavili iz odročnega Lovrenca na Pohorju v Dravsko dolino, na Falo, ki je prvič omenjena leta 1245.

Skozi stoletje je bilo jedro šentpavelske štajerske posesti vzhodno od Remšnika na Fali. Do smrti Bernarda Spannheima je izgledalo, da bo nastalo središče samostanske posesti okoli Maribora pri Razvanju. Z Bernardovo smrtjo pa so se posestne razmere za Šentpavel na Štajerskem bistveno spremenile.

V novi situaciji so iskali benediktinci novo središče svojemu obdravskemu svetu in se pri tem odločili ne več za odmaknjeni Lovrenc, temveč za Falo ob Dravi. Na Fali so podpisali pogodbo v korist Šentpavla 1311 leta.

Leta 1259 so Ogri oblegali Radlje ob Dravi in takrat je postala verjetno prva falska postojanka, ki je stala nekoliko višje od današnjega gradu, žrtev vojne.

Po letu 1340 je grad prehajal v roke različnih lastnikov. 1377 je posestvoval Falo Albrecht von der Fall, upravitelj v Gradcu, potem Oto Pergauer z Mute, celjski vazal, ki je leta 1407 razdejal Falski grad, med najbolj znane oskrbnike falske gospoščine je sicer zgodovinsko ne vedno dovolj verodostojen Hofrichter štel pisca odgovorov na anketo falskega nabornega okraja, Pokornyja. Nadalje spominja Alojzija Sparovitza (Šparovca, ki je kasneje kupil gospoščino Studenice), Johanna Tschinkowitza in Carla Ipawitza (sorodnik znane glasbene družine Ipavcev).

Velik pomen v zgodovini gradu na Fali ima ureditev manjšega samostana v gradu, ki je naredil Falo za kulturno središče še pred Mariborom. Urejena je bila notranja višja šola kot uvod v bogoslovje, vendar le za bodoče benediktinske duhovnike. Leta 1620 so na Fali ustanovili oddelek dunajske univerze s predavanji o filozofiji, teologiji in ekonomiki. Leta 1628 je dunajska univerza potrdila statut univerze Fali. Dotok študentov in novincev je bil kar velik, saj jim je Falski grad dajal zatočišče pred grozotami tridesetletne vojne s Turki. Z njimi pa je pripotoval tudi Merninger. Po njegovi izvolitvi za opata šentpavelskega samostana leta 1638 so šolo razpustili.

Falski jezuitski kolegij pa je imel velik pomen za ruško akademijo v letih 1644–1759, saj so duhovniki poučevali tudi tukaj. V tem času je absolviralo ruško gimnazijo 6931 študentov, med njimi 603 sinovi visokega avstrijskega plemstva, poznejši nadškofi, sedemnajst prelatov, sedem deželnih glavarjev, knezov in grofov.

Ko je bila falska graščina pod benediktinsko upravo, je bila največja graščina v dravski dolini. Na obsežnih gozdnih površinah je samostan vzorno gospodaril. Uvedli so načrtno pogozdovanje kakovostnih iglavcev, nasploh je iglasti gozd pričel izpodrivati pretežno bukove gozdove, saj bukov les ni bil tako uporaben za takratno gospodarstvo.

Z jožefinskimi reformami so samostane razpustili in tako je Fala po ukinitvi šentpavelskega samostana leta 1782 postala državna gospoščina s civilnimi upravniki. Leta 1824 je grad odkupil denarni mogotec Martin Liebmann, nato povišan v viteza Martin Freiherr von Rast. V času njegovega lastništva je falska graščina v marsičem pripomogla k družbenogospodarskemu razvoju regije, saj so številni lastniki železarn, steklarn in drugi sklepali z Rastom dolgoročne pogodbe za izkoriščanje gozdnega gospodarstva. Zaradi boljšega gospodarjenja in večje povezanosti z Mariborom se je Rast leta 1830 odločil za gradnjo mostu. Žal ga je leta 1836 porušila narasla reka. Od njega je ohranjen le še opornik na desnem bregu.

Med leti 1860–1875 je gospodoval na gradu Peter von der Kettenburg, med leti 1875–1945 pa grofje Zabeo in njihov zet Pavel Glančnik.

Po osvoboditvi je prešla graščina v družbeno last in v tem povojnem obdobju se je večina bogate notranje opreme skupaj z mnogimi dragocenostmi izgubila ali pa so jo uničili stanovalci, ki so si podajali ključe grajskih vrat.

obcina_logo_footer

Občinska turistična pisarna

Copyright © 2023 - Občina Ruše. Vse pravice pridržane. Stran izdelala Agencija PRO-SPECT.

sl_SISlovenščina