Ruška nedelja

Ko je Filip Švajgar, ki je vodil božjo pot od l. 1469 do 1485, priskrbel iz Rima razne odpustke, se je božja pot še bolj utrjevala in razširjala. Ne le ob glavnem shodu, ki se je nekdaj obhajal na praznik Marijinega imena, temveč skozi vse leto so romarji posamezno in v procesijah vedno številčnejše prihajali od blizu in daleč.

Posebno je božja pot zaslovela v času turških vpadov. V teh časih so se Rušani goreče priporočali Mariji ter obljubili, da se bodo ob predvečerih Marijinih praznikov molilo pred njenim oltarjem lavretanske litanije z dvema blagoslovoma, na praznik pa se bo ob devetih dopoldne molil sv. rožni venec z litanijami, če jih milostno obvaruje teh strašnih nesreč.

Tudi pred kugo je Marija varovala svoje častilce. Ko je ta morilka po zgoraj imenovani obljubi skozi tri leta divjala po raznih krajih, sta v Rušah umrla le en otrok in neka dekla.

Ne le Rušani, temveč tudi drugi kristjani daleč naokrog, so v teh hudih časih iskali in našli pomoč pri ruški Mariji. Ko je veliki vezir Kara Mustafa prišel pred Dunaj in oblegal mesto z 200.000 vojaki, je pred ruško Marijo noč in dan klečalo številno ljudstvo, v devetih tednih je v Ruše prišlo nad 50 velikih procesij. Ravno 12. septembra, na praznik Marijinega imena, ko je bilo v ruški cerkvi zbranih na tisoče romarjev, so kristjani pod poveljstvom pobožnega poljskega kralja Sobieskega premagali Turke pred Dunajem.

Veliko zaupanje do ruške Marije so imeli nesrečneži, ki so padli v turško ujetništvo. Kronika nam pripoveduje o devetih, ki so se po Marijini priprošnji vrnili iz turškega ujetništva. V spomin so prinesli s seboj verige, v katere so bili vklenjeni.

Še dandanes se romarji v Rušah srečujejo vsako prvo nedeljo po 8. septembru.