Naravno zdravilišče v Bistrici ob Dravi

Ta naravna danost pod Pohorjem ustvarja skupaj s potokom ravnico pred obrežjem reke Drave. S svojim zdravilno čistim zrakom in svojo blagodejno mikroklimo je ugodno vplival na počutje ljudi. Najbolj znana je bila v Bistrici gostilna Ludvika Rottnerja. Gostje so bili stari in mladi, moški in ženske. Med njimi so bili revmatiki in astmatiki. Gostje so bili iz nekdanje Avstro-Ogrske monarhije. Največ je bilo Dunajčanov, uradnikov in oficirjev. Prišli so celo iz Rusije, nekaj iz Leobna, New Yorka in Genove.

Zdravilišče je spominjalo na dobro improvizacijo. Gostje so bivali v skromnih kmečkih izbah. V hiši Bistrica 3, ki je bila last Miloša Oseta, je imel Simonič najeto stanovanje. Tu so bile prhe in kopalne kadi. Vse je bilo preprosto. V hiši Bistrica 22 (pri Lepončku) je imel Simonič nekakšen laboratorij oz. domačo lekarno z zelišči in mazili. Gostje so morali prinesti s seboj dve rjuhi iz grobega platna in dve posebni odeji. Ležali so na cementnih, z lesom obloženih klopeh. Simonič je priporočal sončne kopeli, ker se je skliceval na stara izročila Indijcev in Perzijcev. Spali so na zračnih blazinah v šotorih, kjer se moč zemlje dobro občuti. Dravsko mivko iz Oničevega zaliva so uporabljali za »oblaganje«, za blatne kopeli, ki v določeni meri razkrajajo bolezenske snovi. Po metodi župnika Kneippa sta bila na programu bosanje in hoja po vodi (hoja po rosni travi, stopicanje – čofotanje po vodi). Gostje so okoliškim kmetom pomagali pri mlatvi in trenju lana. Simonič ni priporočal svojega zdravilišča samo za oddih zdravim, od dela preutrujenim, marveč za zdravljenje mnogih kroničnih bolezni. Zdravil je živčne bolezni in nespečnosti, ženske bolezni, srčne bolezni, bolezni dihalnih in prebavnih organov. Simonič z nasveti ni pretiraval. Zdravljenje je individualno doziral in hrana je bila vegetarijanska: ovseni kruh, mleko, žganci, zelenjava, krompir in sadje. Marsikateri »debeluhar« je shujšal. Rekreacijski program je vključeval plavanje v Dravi, kegljanje in druge družabne igre. Gostom so stregle Simoničeve sorodnice, hrano so pripravljale po receptih iz knjige »Tako se morate hraniti«. Ob večerih so se oglasile citre in pregnale potrtost. Bilo je prijetno in neprisiljeno, pa tudi poučno, kajti oče Simonič je goste tudi zdravstveno prosvetljeval. Poučeval je naravno zdravljenje, predvsem na prostem, v slabem vremenu pa v gostilni Rottner. Tja so se, posebno ob nedeljah, z vlakom vozili številni Mariborčani.

Domačini so težko razumeli, da gostje plačujejo za to, da vstajajo že ob zori, zgodaj stopicajo po rosni travi ali čofotajo po potoku ter pomagajo pri kmečkih opravilih.

Leta 1905, po dobrih 16 letih delovanja, so zdravilišče v Bistrici zaprli. Če bi si Simonič pridobil nemški kapital, bi bilo njegovo zdravilišče verjetno obstalo in bi bila Bistrica danes znano klimatsko zdravilišče in turistični kraj. Na poti od Maribora proti Rušam še stojijo nekdanja Rottnerjeva in druge hiše, tam, ob potoku, kjer so njegovi pacienti bosali po rosni travi in si utrjevali duha in telo, so še travnati sadovnjaki.