Ob potokih Lobnica in Bistrica se je že zdavnaj začela razvijati mala lesna industrija v obliki potočnih žag venecijank. Pri tej dejavnosti je treba združiti več dejavnosti, od sečnje, spravila lesa do žag, obdelave hlodov za različne namene in spravila do večjih transportnih poti. V hribovitem delu Pohorja je imel skoraj vsak kmet svojo žago. Že sama zemljiška organizacija kmetij je bila taka, da je čez vsako kmetijo tekel vsaj del potoka. V dolini so imeli žage le večji kmetje, ki so to pogosto združili še s kakšno obrtjo, npr. proizvodnjo zabojev. Tako žagan les kot tudi drugi lesni izdelki so bili namenjeni v glavnem za izvoz v Egipt, Madžarsko, Italijo, Avstrijo, Češko, Izrael, na jug …

Lastniki večjih gozdnih površin in večjih žag so si lahko za spravilo lesa v dolino zgradili tudi vodne drče ali riže, ki so imele, v primerjavi z drugimi načina transporta, zelo veliko transportno kapaciteto. Stroški gradnje so bili zelo visoki. Riže so bile veliki leseni žlebi, ki so vodili vodo in v vodi plavajoča drva do žag in v dolino. Delali so jih iz obtesanega ali žaganega lesa. Ena riža je držala ponavadi sedem let. Na začetku riž so bili jezovi, ki so bili v času suše nekaj časa zaprti, ko pa se je nabralo dovolj vode, so jezove odprli in voda je s seboj v dolino odnesla tudi les, ki so ga prej pripravili.