Pohorske steklarne (glažute)

Poleg žag, mlinov in kovačij so prostor ob potokih pogosto zapolnjevale glažute. Voda je poganjala še mline in stope, ki so drobili in mleli sestavine bodoče steklarske mase. Voda je pomembna tudi zaradi prevoza lesa po vodnih rižah do glažut. Nastanek glažut so omogočale velike količine kremenjaka na Pohorju.

Na ruškem Pohorju je od 17. stoletja dalje obratovalo 5 glažut, in sicer 3 višinske in 2 nižinski.

Gornja Glažuta okoli leta 1910

Najstarejša med nižinskimi glažutami, ki ni imela posebnega imena, je stala na Aplenčevem posestvu, ki so ga upravljali bavarski kolonisti. Material za delovanje te nižinske glažute je bila naplavljena kremenina iz Lobnice in Drave. V času Marije Terezije je bil v isti stavbi zgrajen invalidski dom, kasneje pa sta v isti zgradbi obratovali papirnica in tovarna vžigalic.

Najstarejša med višinskimi glažutami, imenovana Stara glažuta, je v času od 1692 do 1793 delovala v lobniški dolini nad Šumikom.

Okrog Gornje glažute, ki je v času od 1780 do 1892 delovala severozahodno od Areha (kjer stoji danes Planinski dom Glažuta), je v času od 1827 dalje, ko je bil lastnik Vivod, katerega rod prihaja iz Vitanja, nastalo pravo malo naselje zidanih in lesenih stavb. V njih je bilo okoli 40 stanovanj glažutarskih delavcev, ki so imeli poleg še kos zemlje in nekaj živine, nadalje obratni, upravni, skladiščni in gospodarski prostori. Imeli so tudi lastno leseno cerkev, gostilno, mesnico, trgovino, vinotoč s sadjevcem (vino je bilo za delavce predrago) ter zidano šolo, v kateri so govorili nemško. Falski grof Giovanni Zabeo, po narodnosti Furlan, je leta 1875 prevzel steklarno in jo leta 1893 zaradi grške, italijanske in češke industrijske konkurence opustil, kar se je dogajalo tudi drugim glažutam.

Na eni glažuti je bilo zaposlenih okoli 50 delavcev, na največji, Vivatovi, pa tudi do 200. Pri lažjih delih so pomagale tudi žene in otroci, ki so prenašali steklene izdelke, jih zavijali v žitno slamo in zlagali v lesene zaboje.

Pohorske glažute so izdelovale zelo kvalitetno steklo, ki so ga izvažali na dunajski dvor, v Nemčijo, na Češko, v Egipt in na Orient. Domačini so si lahko privoščili le manj kvalitetne izdelke, saj so bili boljši zanje predragi.

Modele za vzorce so dobivali večinoma iz Češke. Najpogostejši izdelki so bili kozarci, vaze, vrči, lestenci, stekleničke za lekarne, cilindri za petrolej, bokali za pivo ter kristal. Izdelovali so vse vrste oblikovanega in brušenega stekla, medtem ko tehnologije izdelovanja ravnega stekla še niso poznali. Prevladovali sta bela in zelena barva. Slednjo, ki je bila najbolj značilna za češko steklarstvo, so dosegali z dodajanjem železovega oksida v kremenovem pesku.

Pred pojavom železnic v teh krajih (leta 1846 južna železnica in leta 1863 koroška železnica) so steklovino prevažali na vozovih, v katere so vpregli konje ali še primernejše vole, ki so bili počasnejši, a so vožnjo začeli manj sunkovito. Tako je na cilj prišlo manj poškodovanih izdelkov. S planine v dolino je bila speljana tudi posebna, tako imenovana steklarska pot, ki je vodila prek Lovrenca na Pohorju do Ruš. Zadnja glažuta je prenehala delovati leta 1908.