Dolina Lobnice

Tekoči dragulj ruških gozdov

Dolina Lobnice

Potok Lobnica je eden večjih pohorskih potokov. Odlikuje ga dokaj velik strmec, saj se od povirja do izliva v Dravo spusti več kot 1000 metrov.

Lobnica izvira na močvirni, vzhodnopohorski planoti, v bližini Tihega jezera (Falski ribnik), pod Bajgotovim vrhom. Večji pritoki v zgornjem toku so Črnava, Piklerica in Kraljiščica, ki se izlivajo pred Bajgotom, nakar priteče Lobnica v gozdni rezervat (pragozd Šumik). Do Treh žebljev je njen strmec majhen in meandrira. Nekoliko večji strmec je od Treh žebljev do Bajgota, zelo pa se poveča v predelu, kjer teče skozi pragozd. Tam tvori številne brzice in slapišča ter slapova Veliki in Mali Šumik. Od izvirov do spodnje meje pragozda Lobnica teče po tonalitu, v spodnjem toku pa prečka plasti gnajsa, amfibolita in skrilavcev. Lobnica v ozki dolini do Smolnika priteče na ravnino in se po nekaj kilometrih izliva v Dravo.

Na Lobnici so delovali mlini in žage, ki so zdaj vsi, razen Marotove žage, že opuščeni.

Po dolini Lobnice je za spravilo lesa v dolino potekala najdaljša pohorska vodna drča (riža), dolga 17 km. V literaturi omenjajo vodno rižo ob Lobnici še kot “ruško vodno rižo” ali “vodno drčo na Smolniku pri Rušah”. Ob potoku Lobnica so jo v dolžini 5728 m zgradili že leta 1874.  Nekaj let pozneje so zgradili njen podaljšek z Bajgota prek slapa Šumik, kjer je speljan en odcep proti Lahovi žagi in drugi proti Piklerici. 1901 leta je bila zgrajena v skupni dolžini 11.664 m. Iz starejših virov je razvidno, da je bila zadnja dolžina z vsemi odcepi 16.000 m. Nastala je na pobudo ruškega steklarnarja Benedikta Vivata in je dolga leta služila steklarskim potrebam.

(Olga Malec)
Dostopnost
sl_SISlovenščina